Splošno
INTEGRATIVNA PSIHOTERAPIJA

Kratka predstavitev integrativne psihoterapije je povzeta po članku Osnove koncepta in modela integrativne psihoterapije (Grundzüge eines Konzeptes und Modells Integrativer Psychotherapie), katerega avtor je Waldemar Schuch. Članek je izšel ob 25 obletnici integrativne psihoterapije v reviji “Integrative Therapie”. V poglavju “literatura” lahko preberete celotni članek, ki ga je iz nemščine v srbski jezik prevedla Zorica Becker-Drakulič.
Čemu integrativna psihoterapija?
Nastanku integracije v psihoterapiji so botrovale različne okoliščine. Poleg tega, da je psihoterapija sama po sebi kompleksna, so na nastajanje koncepta in modela IT vplivali še naslednji dejavniki:
- osebna nezadovoljstva in izkušnje s potekom in rezultati monotematske in enostranske metodološko monistične orijentacije v psihoterapiji, tako psihoanalize kot tudi vedenjske terapije, gestalt terapije, bioenergetike itd.
- znanstveno – teoretsko delo, ki je privedlo do spoznanja, da so se tradicionalne orientacije v psihoterapiji orientirale le na delna spoznanja o človeku in njegovem razvoju, osebnosti, zdravju in bolezni in so se v tem smislu tudi razvijali. V luči modernih raziskav v psihoterapiji se je pokazalo, da sicer monotematske in metodološko monistične usmeritve v psihoterapiji lahko vplivajo na specifične in nespecifične dejavnike, ki delujejo v psihoterapiji, ampak kažejo tudi na enostranskosti, omejenosti določenih področij glede na določeno indikacijo ter imajo veliko pomankljivosti. Tako je Integrativna usmeritev je odgovor na spremenjene življenjske okoliščine. Postmoderna pestrost in tempo življenja pogosto pripelje do življenjskih izkušenj, ki bi bili v npr. okviru teorije osenosti Pierra Janet (1859- 1947), utemeljitelja psihološke analize, razumljeni kot patološki. Janet je namreč “normalno” osebnost opredelil kot popolnoma integrirano celoto. V današnjem potrošniškem svetu, kjer iz dneva v dan raste število življenjskih stilov, posameznik težko svet okoli sebe doživi kot celovit svet in tudi sebe posameznik težko doživi kot smiselno celoto, ki se smiselno tudi obnaša. Normalno situacijo, s katero se mora posameznik spoprijeti je, lahko opišemo kot diferencirano, polno novih facet in dezintegracij in cepljenj.
Zaradi tega so glavne teme psihoterapije vprašanja, ki so povezana s smislom in vrednostjo življenja v povezavi z vprašanji, povezanimi z identiteto, stresom, strahom in z neprimernimi načini spoprijemanja z okoliščinami življenja kot, odvisnosti, kršenjem meja soljudi in z nasiljem kot obliko in priložnost, da se posameznik spet počuti močnega in “celotnega”.
Ena od glavnih nalog psihoterapije danes je pomoč pacientu da lahko obvlada in strukturira kompleksno življenje in svoja doživljanja in realizira svojo identiteto in življenjski smisel ter vrednote in tako kompetentno navigira v tej kompleksnosti.
Integrativno terapijo (IT), o kateri govorimo je zasnoval prof. dr. mult. Hilarion Gotfried Petzold v sredini 60-tih kot “projekt” in od takrat je se IT neprekinjeno razvijala.
Integrativna terapija, ki je tukaj na kratko predstavljena, je zamišljena in osnovana kot koncept in hkrati model integracije. Sebe pojmuje skladno s heraklitskim principom, ki je opisan z izrazom “Panta rei”- vse teče. IT ni dovršena konstrukcija, ampak temelji na metodološki nedokončanosti, ki tiste, ki razmišljajo o njej, se z njo ukvarjajo in so na njo orientirani “sili” k diskurzu in integraciji lastnega predznanja z novimi idejami in koncepti. Spodbuja k nadaljnjemu delu.
V procesih korespondence različnih stališč, ki jih poznamo v različnih psihoterapevtskih usmeritvah se neprekinjeno razvijajo novi – začasni – koncepti. Pravzaprav se IT ne temelji na – lahko bi rekli – diktatu različnih dogem in “legend”. Tako ima IT “procesni značaj”, ki vedno sproti nastaja: dobiva nove oblike glede na nova spoznanja in vedno ostaja projekt.
V različnih stopnjah razvoja je bila IT o kateri govorimo tukaj različno orientirana. Dejstvo, da je nosilec šolanja v tej terapevtski modaliteti še vedno “Fritz Perls inštitut za integrativno terapijo” kaže na vpliv geštalt terapije in psihodrame. Friedrich Solomon Perls (1893-1970) je bil začetnik gestalt terapije.
Razvoj integrativne terapije je potekal in poteka v dveh smereh. Po eni strani je IT praktični postopek, ki temelji na elementih aktivne in elastične psihoanalize madžarske šole psihoanalize (Sandor Ferenczi), geštalt terapije (Fritz S. Perls), psihodrame (Jakob L. Moreno), terapevtskega gledališča (Vladimir Iljine), in tudi kot terapije orientirane na telo in na gibanje (Petzold 1988) ter na vedenjske modifikacije. Po drugi strani pa je integrativna terapija zasnovana kot teoretski okvir ali metastruktura za sistematsko integracijo različnih metod. Centralna ideja metastrukture je predstavljena kot “drevo znanosti” (“tree of science”), ki je sociološko zasnovan sistem, odprt za teorije, ki so relevantne za psihoterapijo, socioterapijo in supervizijo ter omogoča ustvarjanje reda znotraj IT.
Med danes obstoječimi usmeritvami integracije v psihoterapiji je na nemškem govornem področju IT o kateri govorimo najstarejša in najbolj razvita, tako v teoretičnem kot v praktičnem smislu.
Moderna IT vključuje v svoj (po definiciji začasni) koncept najnovejša spoznanja iz področja psihoterapije in v skladu s svojo filozofijo tudi iz drugih področij. “Stanje” IT šole FPI je objavljeno v številnih publikacijah. Več o tem lahko zainteresirani pogledajo v poglavjih “literatura” in “kontakti in povezave”. Periodične publikacije, ki jih izdaja inštitut EAG-FPI je revija ( v nemščini) “Integrative Therapie”, revija “Supervision” in elektronska publikacija “Polyloge”.
Poleg tega obstajajo številne knjige, (glej prej omenjena poglavja), kjer lahko interesenti dobijo natančnejšo predstavo o IT v okviru inštituta EAG.FPI. Učni proces s področja integrativne psihoterapije se je začel s curriculumom za odrasle, sedaj pa je v toku tudi edukacija s področja psihoterapije otrok. Sam proces izobraževanja v okviru EAG-FPI je izjemna osebna izkušnja. V preteklih letih, ko je IT prišla na naše področje so bili nosilci izobraževanja večinoma vrhunski strokovnjaki iz različnih področij Evrope (Nemčija, Nizozemska , Švica, Avstrija).
Danes so se tem pridružili še prav tako vrhunski in kompetentni psihoterapevti in supervizorji iz Slovenije in tudi Hrvaške, ki so se izšolali v okviru EAG-FPI. Poleg znanja s področja prakse in prakseologije, za katero stoji obsežna teoretična podlaga je izobraževanje s področja IT možnost za razširitev obzorij v številnih stikih z drugih področij Evrope. To velja posebej za intenzivne seminarje (v toku šolanja sta obvezna dva), ki trajajo 11 dni in potekajo največkrat v prijetnem okolju, največkrat nekje v Dalmaciji. Tu velja omeniti, da izobraževanje predstavlja tudi možnost za napredovanje v znanju tujih jezikov, predvsem angleščine. Po drugi strani pa slabše znanje (ali pa vsaj tak občutek) ob medsebojni pomoči nikoli ni bilo ovira za izobraževanje.

Hilarion Petzold
Prof. Hilarion Petzold je osrednja osebnost razvoja integrativne psihoterapije na nemškem govornem področju, torej v okviru inštituta EAG-FPI. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj dejstev o njem.
Petzold, Hilarion G., Prof. Dr. Dr. Dr. je večkratni doctor znanosti, tudi član francoske akademije znanosti in umetnosti. Je strokovnjak s področja medicine, socialnih znanosti, psihologije in filozofije. Kot psihoterapevt je educiran na področju psihoanalize, psihodrame, geštalt terapije, grupne dinamike in razvoja organizacij. Je visokošolski profesor (Vrije Universitat Amsterdam in drugje), supervizor, vodja in ustanovitelj EAG-FPI inštitutam v Düsseldorfu, urednik številnih revij, npr. revije "Integrative Therapie".
Kot svetovalec v podjetjih se med drugim ukvarja z diagnostiko v managementu, medkulturnimi projekti, upravljanjem s konflikti, kariernim razvojem, medkulturnim in zdravstvenim coachingom in inovacijskim svetovanjem. Njegova klientela so predvsem najvišji vodstveni kadri (Top-Management), vodstveni kadri in teami. Svetuje v večih jezikih, angleško, francosko, špansko in v drugih jezikih.